V soboto, 16. marca, je v Kosovelovem domu v Sežani potekala že šesto leto zapored potekala prireditev v okviru Festivala prijateljstva. Organizatorji so prireditvi tokrat nadeli naslov  »Od vasi do vasi, kam so le oni odšli« in tako povzeli rdečo nit, ki se je to pot vrtela okrog izseljevanja v Argentino. Skupek predstav, ki so jih pripravili v partnerskih društvih z ene in druge strani Krasa, sta s prepričljivo in duhovito igro uspela v celoto povezati Matija Kralj in Jani Štemberger, med Kraševci že poznana in uveljavljena igralca. Medtem, ko je prvi igral domačina s tržaškim naglasom, je drugi prevzel vlogo povratnika iz Argentine. V tekstu sta se nenehno preigravala z drobci vsakdanjega življenja v Argentini in občutki ob povratku v domače kraje. Njuno besedilo se je tako kot tema prireditve navezovalo na knjigo Mihe Zobca z naslovom Nevidni in pozabljeni: raziskava o izseljevanju v Argentino med svetovnima vojnama na primeru vaške skupnosti Pliskovica, ki jo je bilo mogoče po koncu prireditve tudi kupiti. Med društvi, ki so lepo predstavila ljudsko kulturno ustvarjanje Kraševcev, so se je posebej izkazala pliskovška otroška folklorna skupina »Pliskini patirčki« s  spletom  O petelinkču.  Razvojno društvo  Pliska je s prireditvijo še enkrat dokazalo, kako je mogoče povezati ustvarjalnost Kraševcev in jo predstaviti številnemu občinstvu.

»Bralec se bo v knjigi seznanil s splošnimi in lokalnimi ozadji doma in v Južni Ameriki, ki so botrovala izseljenskemu pojavu, z osebnimi vzgibi in motivacijami za odhod in v nekaterih primerih za vrnitev, s samim potekom izseljevanja in vlogo, ki so jo pri tem odigrale sorodstvene in »vaške« vezi. Spoznal bo probleme presajanja izseljencev v novo okolje in pomen, ki ga je imela pliskovljanska »vaška skupnost« še naprej tudi na argentinskih tleh. Spoznal bo različna in  pogostokrat kontroverzna ravnanja pri integraciji v argentinsko stvarnost, ki je priseljence pogojevala v izbirah, ustvarjala predpostavke za identitetne dileme in postavljala pod vprašaj sama njihova narodna čutenja.«

[…]

»Delo Mihe Zobca ni klasična dokumentarna monografija, grajena na akumulaciji podatkov in opisovanju dogajanj. Avtor postavlja svoj raziskovalni primer na globalna zgodovinska tla, opazuje ga mimo ustaljenih interpretativnih šablon in z različnih zornih kotov. Podatke vzporeja in vedno znova tehta z očesom uperjenim ne samo v površino, ampak predvsem v družbena razmerja, ki delujejo pod njo, in v globino duše posameznikov. V dokumentarnem gradivu ga ne zanima samo konkretno zapisano in z besedo izrečeno, ampak tudi izrecno neizraženo in zamolčano, pozoren je na kontroverzne vidike in nelinearne izbire. Gre se mu skratka za raziskovanje manj vidnih, a ključnih prostorov dogajanja.«

Iz predgovora dr. Alekseja Kalca